Deset minut čez polnoč

Ta teden sem posnel video, ki mi je bil težji, kot sem mislil, da bo.

Začne se preprosto. V vsakem odnosu, ki ga imaš, obstajata dva gumba. Zelen in rdeč. Rdeč pritisneš, ko narediš nekaj, kar tej osebi ni okej. Zelen pritisneš, ko narediš nekaj, kar ji polepša dan.

To je cel model. Nič bolj zapleteno ni.

Zoprno je samo eno: nihče ti ne da seznama. Še nihče me ni ob prvem kosilu pogledal in rekel, glej, Boško, preden začneva, tu imaš seznam mojih rdečih gumbov, tu pa zelenih. Na grobo vsi vemo, kaj se v odnosu ne počne. V poslu tudi. Pa vseeno pritiskamo vsepovprek.

Imam kolegico, ki je alergična na rože. Večina žensk ima rada rože. Če bi jo prvič obiskal in ji prinesel šopek, bi bil prepričan, da sem naredil nekaj lepega. Pa bi ji pokvaril dan. Rešitev ni, da bolje ugibam. Rešitev je, da vprašam, in da ona pove.

Zato jaz to zdaj rečem na glas, na začetku odnosa, ne po prvem prepiru:

»Povej mi, če naredim nekaj, kar ti ni okej. In povej mi tudi, kadar ti nekaj paše, ker bom to potom delal pogosteje.«

Zveni banalno. Ni. Ljudje večinoma molčijo, in potem enkrat tiho odidejo, ti pa nimaš pojma, zakaj.

Tri vprašanja, ki jih v videu postavim, tu pa nanje odgovorim tudi sam.

Prvo: kolikokrat v odnosu z nekom, ki ti je res mar, pritisneš rdeč gumb, in točno veš, da je rdeč? Meni se to zgodi. Ne, ko sem lačen ali utrujen. Zgodi se, ko me ego zmatra in ne vem, kaj bi sam s sabo. Potem se stresem na ljudi, na katere se ne bi smel, ker so mi najbližje in ker vem, da bodo ostali.

Drugo: kolikokrat veš, kaj je nekomu zelen gumb, imaš čas in energijo, da ga pritisneš, pa ga ne? To vprašanje me žge bolj kot prvo. Ker za prvo imam vsaj izgovor, da sem bil slabe volje. Za drugo ga nimam nobenega.

Tretje, in to je tisto, česar res ne razumem: kolikokrat pritisnemo rdeč gumb in potem pričakujemo, da se bo druga stran obnašala, kot da smo pritisnili zelenega? Ker nekaj časa to celo deluje. Ampak poglej, kdo to prenaša. Nekdo, ki je slepo zaljubljen vate. Tvoji podrejeni. Tvoji starši. Nekdo, ki je pripravljen marsikaj požreti, samo da ostane v tvoji bližini. Ta človek ti ne dela nič dobrega. In ti njemu še manj.

Zdaj pa tisto, česar v objavi ni.

Moj oče je umrl pred štirimi leti. Živel je svoje boemsko življenje. V neki točki se je odločil, da gre v Nemčijo, in marsikaj v tistem življenju mi ni bilo blizu. Pri nas je bila kultura taka, da se očeta spoštuje in da se človeku ne upiraš.

Nekje pri dvajsetih plus sem bil v precepu. Ali ga sprejmem takega, kot je, ali prekinem stike. Druga opcija zame ni prišla v poštev. Ne zato, ker bi bil boljši človek, ampak ker nisem imel moči za to. Torej sem ga sprejel. Brez obsojanja. Klical sem, ko sem hotel. Pomagal, ko sem lahko. Videla sva se, ko sva se videla.

Zadnja leta je živel med Ljubljano in Bosno, v eni vasi. V petek me pokličejo, da ni dober. Pokličem ga in slišim, da se mu jezik zapleta. Ati, sedi v avto, pet ur in sva v Ljubljani na pregledu. Ne, pravi. Moj prijatelj zdravnik mi je dal terapijo. Jaz sem v redu.

Iz ponedeljka na torek, deset minut čez polnoč, me pokličejo, da je umrl. Ob šestih zjutraj sem bil dol. Majhna hiša, spalnica, pokrit z rjuho. Takrat mi je bilo težko.

Ampak nečesa nisem imel. Nisem imel tistega seznama stvari, ki bi jih lahko naredil, pa jih nisem. Bi lahko naredil še pet milijard stvari? Seveda. Ampak naredil sem toliko, da imam mirno vest.

In še to: nekaj ljudi iz moje mreže mi je takrat govorilo, da tega ni vreden. Da ne delaj tega. Nisem poslušal. Naredil sem, kar sem sam mislil, da je prav. To je edina stvar pri tej zgodbi, ki je ne obžalujem.

Mi ga je žal? Seveda. Bi hotel, da je še tu? Itak. Ampak ni.

Zato ti to pišem danes in ne čez tri tedne. Nekdo je zdaj zraven tebe. Partner, sodelavec, otrok, prijatelj, ni važno. Pritisni mu zelen gumb. Enega na dan. To je lahko tudi samo to, da nekomu poveš, da mu dobro stoji, ali da si opazil, kaj je naredil. Predstavljaj si, kje bo tvoja mreža čez leto dni, če boš to delal vsak dan.

Preveč dober si, da bi imel veze. In preveč pameten, da ne bi bil povezan.

Boško