Kje je mene zmanjkalo, to me je stalo 20.000 €

V letu 2024 sta me v sedmih, osmih mesecih dva človeka nategnila za 20.000 evrov.

Tip, ki uči o mreženju in zaupanju. Ja, ta tip.

Danes lahko o tem pišem, ker nisem več ujetnik te zgodbe. Sem jo pa dolžan povedati do konca, ker je iz nje več koristi zate kot zame.

Prvi

Spoznal sem ga na dogodku v tujini. Dobra debata, dober vtis. Preveril sem ga, rekli so, da je v redu.

Potem je prišla moja ločitev. In z njo izziv z nepremičnino, ki ga je bilo treba rešiti. Moja resna bolečina, ki sem mu jo zaupal.

On je imel rešitev. Rezervacija, najem, kasneje odkup, dobra cena. Dal sem pet tisoč evrov. In potem sva še nekaj mesecev gradila ta odnos in to, kar naj bi se zgodilo.

Rabil sem leto in pol, da sem dojel, da je bil to od začetka nateg. Leto in pol. Ker je bilo tako simpatično zapakirano, da nisem hotel videti.

Drugi

Tega sem poznal že prej. Vedel sem, da je imel probleme. Izginil je iz Slovenije, potom se je vrnil, in priznal napake. Vse. Odprto, brez izgovorov. Povedal je, da se hoče spremeniti.

In jaz verjamem, da se ljudje lahko spremenijo. To še danes verjamem.

Ponudil mi je pomoč pri prodaji na projektu, kjer sem sam. Provizijsko. Zakaj pa ne.

Kaj se je zgodilo: partnerji, ki so čudežno odpovedali. Blago, naročeno v mojem imenu, in plačal ga je kdo? Jaz. Faktura za sponzorstvo, ki sem jo poslal partnerju, in klic nazaj: »Kakšna faktura, saj smo vam jo mi izdali.«

Potem so začeli klicati ljudje, ki so na projektu delali. Ljudje za majhne postavke. Vse je angažiral on, v mojem imenu, in nihče ni bil plačan.

Vsakemu sem rekel isto: si delal? Si. Pošlji mi fakturo, plačam. In to se je nabralo.

Kar moraš slišati

Ne bom rekel, da nisem dobil signala, da nekaj ni v redu. Pri drugem dobesedno: »Pizda, Boško, a ti res z njim delaš?«

Jaz pa: »Saj se je spremenil. Komunicira. Odziven je.«

»Slišal sem. Nisem poslušal. To je razlika, ki me je stala največ.«

Pri prvem primeru sem mrežo poslušal šele takrat, ko mi je svetovala, naj pozabim, in to sem naredil, ker me bo tako najmanj bolelo. Nisem šel v tožbo. Ne pravim, da je to prav za vsakogar. Zame je bilo.

Dva vzorca

Ne dve nesreči. Dva vzorca, ki sta bila moja:

1. Kadarkoli sem iskal bližnjico, mi je v naveze prišel napačen človek. Ponudba je bila predobra. In prišla je točno takrat, ko me je nekaj najbolj tiščalo. Zato je nisem preverjal, hotel sem, da je resnična.

2. Kadarkoli me je mreža opozorila, sem opozorilo pretolmačil v svojo korist. »Saj ni tako hudo.« »Saj ga ne poznajo tako kot jaz.«

Oba vzorca imata isti koren: nisem hotel videti, ker bi videnje pomenilo, da nimam rešitve.

Kaj naredi ti

Ko se ti kaj takega zgodi, si najprej vzemi trenutek bolečine. Res. Nekaj dni. To ni šibkost.

Potem, ko se glava umiri, si postavi eno vprašanje. Ne tistega, ki ga postavi vsak:

»Ne "zakaj mi je to naredil?", ampak "kje je mene zmanjkalo, da sem mu to dovolil?"«

Prvo vprašanje te naredi za žrtev. Drugo te naredi za nekoga, ki se mu to ne zgodi še tretjič.

In eno pravilo, ki ga imam odtlej. Ni zapleteno: preden podpišem karkoli s komerkoli, pokličem tri ljudi iz svoje mreže. Ne enega, ki mi bo pritrdil. Tri, ki mi lahko ugovarjajo. In če kdo obmolkne namesto da odgovori, štejem to kot odgovor.

Še vedno verjamem v ljudi. Še vedno zaupam. Ker tisti dan, ko to neham, največjo škodo naredim sebi. Samo preverjam prej, ne potem.