Hej.

Pred kratkim sem imel zanimivo izkušnjo, ki mi je dala misliti. Povabili so me kot keynote speakerja na Gea College, kjer so imeli velik Kick Off dogodek za začetek študijskega leta. To je bil dogodek, namenjen tako novim kot starim študentom, in v dvorani je bilo več kot 400 ljudi – cela vodstvena ekipa Gea College, profesorji, študenti… Za nameček sta bila z mano tudi oba moja otroka, Vid in Zala, kar mi je dalo še dodatno energijo in odgovornost.

Priznam, bil sem navdušen, ker sem imel priložnost spregovoriti mladim na začetku novega poglavja. Moja naloga? Motivirati in aktivirati vse v 20 minutah. Enostavno, sem si mislil. To sem že počel stokrat na različnih odrih, kaj bi lahko šlo narobe? Uvod je šel super, energija v dvorani je bila odlična, in študentje so mi sledili z zanimanjem.

Potem pa, bum! Po dveh minutah začutim nenavaden vroč val po celem telesu. Kot da se nekaj premakne v meni. Moje misli so kar naenkrat začele bloditi po drugih temah, čisto nepovezanih s tem, kar sem govoril. Zmedel sem se. Za nekaj sekund sem dobesedno zamrznil. Stal sem tam pred vsemi temi ljudmi, gledal njihove obraze in čutil… paniko. Nisem si mislil, da se mi to lahko zgodi po vseh teh letih na odru.

Ampak zgodilo se je. Takrat sem si mislil: “Ej, Boško, zberi se! Imaš tukaj 400 ljudi, ki te gledajo in čakajo, da jim nekaj poveš.” In veš, kaj sem naredil? Namesto da bi poskušal skrivati, da sem totalno izgubljen, sem se raje odločil za iskrenost. Obrnil sem se proti publiki in rekel: “Priznam, malo sem se izgubil in zamrznil. Lahko dobim en velik aplavz, da se spravim nazaj v pravo smer?” In publika je odgovorila z bučnim aplavzom. Tisti trenutek se mi je zdelo, kot da se je vse obrnilo. Energija se je spet povezala, misli so stekle, in nadaljeval sem govor, kot da se ni nič zgodilo.

Po dogodku se mi je zdelo, kot da sem malo zamočil. Mislil sem, da so vsi opazili tisti trenutek, ko sem se ustavil. Ampak veš, kaj je najbolj zanimivo? Nihče iz publike ni opazil ničesar. Če ne bi sam povedal, sploh ne bi vedeli, da sem zablokiral. Še bolj pa me je presenetilo, koliko ljudi mi je kasneje reklo, da so jih moje besede res premaknile.

Ta izkušnja me je nekaj naučila. Ni važno, koliko izkušenj imaš ali koliko odrov si že stal, vedno bo prišel trenutek, ko ti stvari uidejo iz rok. Vprašanje je samo, kako se s tem soočiš. Biti iskren, ko ne gre vse po načrtih, prositi za pomoč (ali aplavz, hehe) in potem nadaljevati… To je tisto, kar res šteje.

Včasih se zgodi, da preprosto “zamrzneš” tudi v življenju. Zgubiš se v mislih, v izzivih, in zdi se ti, da ne moreš naprej. Takrat si moraš dovoliti, da si priznaš, da nisi superjunak. Si človek. In to je OK. Pomembno je, da ne odnehaš. Vdihneš, priznaš, da rabiš malo pomoči, in greš naprej.

Zato, ko se naslednjič znajdeš v trenutku, ko se ti vse ustavi, ko ne veš, kaj narediti, pomisli: “Morda ne gre vse po načrtih, ampak jaz sem tukaj. Iskren in pripravljen iti naprej.” In to je največ, kar lahko narediš.

Se bereva naslednjič!
Boško