Kolegica mi je pred kratkim v neki debati povedala zgodbo o svoji mami. Ostal sem paf. Sploh zato, ker sem jo poslušal, kako jo pripoveduje, in ker je moja mama prišla na enak način.
Njena mama je prišla v Slovenijo pred več kot tridesetimi leti. Z dvema vrečkama. Brez znanja jezika, brez socialnega kapitala, brez enega samega poznanstva. Začela je čisto na dnu, postala je čistilka v enem večjem slovenskem podjetju. (Imen in podjetij nikoli ne omenjam, pri nas se hitro sliši, pa niti ni pomembno. Pomembna je poanta.)
In potem se je zgodilo tole. Čistila je pisarne, med njimi tudi pisarno predsednika uprave. Nekega dne, ko je bila notri, je ta človek zelo arogantno dvignil noge na mizo in ji rekel: »Očisti mi čevlje.«
Oba veva, da tega ni v opisu delovnih nalog. Oba veva, kaj je to bilo, nespoštovanje na brutalnem nivoju. In tu je treba nekaj razumeti: pred tridesetimi leti je bil šef Bog. Ko je šef nekaj rekel, nisi vprašal zakaj. Naredil si. Ta gospa je pogoltnila tono nečesa in spucala čevlje.
Zdaj pa preskočiva trideset let.
Ista gospa danes dela v domu upokojencev. In pred dvema letoma na njen oddelek na vozičku pripeljejo starejšega moža. Bolnega, nemočnega, odvisnega od tuje pomoči. Istega predsednika uprave.
Predstavljaj si ta trenutek na hodniku. Po tridesetih letih.
Človek, ki ji je nekoč ukazal »očisti mi čevlje«, je danes odvisen od nje, ali bo jedel, ali bo pil, ali ga bo posadila na voziček in odpeljala na teraso, da začuti svež zrak.
In zdaj bi kdo rekel: zdaj je pa čas, da mu vrne. Da se osveti.
Ampak to ni poanta. Ta gospa dela svoje delo profesionalno. Skrbi zanj. In pokazala je na brutalen način, kaj pomeni biti dober človek, in to, da nikoli ne veš, koga boš kdaj kje rabil in od koga boš jutri odvisen.
Vprašaj se: kako se ti obnašaš do ljudi, ki jih zdaj ne rabiš? Do natakarja, do človeka, ki čisti cesto, do uslužbenke na uradu? Nagledal sem se ljudi, ki na neki točki mislijo, da so nekaj več. Ker imajo pet evrov več. Ker vozijo boljši avto. Nikoli nisem razumel.
Zato imam dve zelo preprosti pravili, in ju bom ponovil velikokrat:
Prvo: daš samo to, kar lahko daš, ko lahko daš. In ko daš, pozabi, da si dal. Mogoče danes ti pomagaš meni in jaz tebi ne morem vrniti. Vrnem nekomu drugemu, in ta naprej. Tako se krog sklene.
Drugo: če si se odločil graditi odnos, investiraj vanj toliko, kolikor misliš, da je vredno, da ne obžaluješ, če ga nekega dne ne boš mogel več graditi.
In najpomembnejše: gradi, ko si na vrhuncu. Ne čakaj krize. Danes se zahvali trem, štirim ljudem okoli sebe. Pošlji SMS, pokliči, pojdi na kavo. Samo povej jim: hvala, spoštujem te.
Boško
Točno to, kako odnose gradiš sistematično, preden jih rabiš, predelamo v živo na Borzi socialnega kapitala, 30. septembra v Ljubljani. 50 mest.
Grem na Borzo