Pozdrav iz sončnega Kopra.

Sedim v enem izmed lokalnih barov, zrak diši po morju, in čas je natanko 13.40. Z roko na tipkovnici in mislimi, ki letijo hitreje, kot jih lahko ujamem na papir, se lotevam pisanja tega newsletterja, saj jutri gre objava ven 😊. Ironično, kljub vsem opomnikom in najboljšim namenom, sem skoraj pozabil na to obveznost. Ob kavi me je Sonja vljudno povprašala, kdaj lahko pričakuje mojo vsebino. Zato sem zdaj tu, brez izgovorov, čeprav bi jih lahko našel deset, ker je bil nor teden. Toda to zdaj ni toliko pomembno.

Zadnji teden je bil norija – otroka, projekti, sestanki, roki. Vse to je del mojega vsakdana. Ampak ko pride čas, da izpolnim obljubo, ki sem jo dal tebi, svojemu bralcu, se vse drugo postavi na stranski tir. Da, moram biti čez dve uri v Portorožu, kjer me čaka nastop na konferenci InOrbit. Spet en izziv, ki pa vseeno ne spremeni dejstva, da sem ti dolžan vsebino, ki sem jo obljubil. Čeprav vem, da se nič drastičnega ne bi zgodilo tudi, če v tem trenutku tega ne bi bral.

Ob tej priložnosti bi se rad dotaknil enega vidika našega življenja – kako se soočamo z napakami in obveznostmi. Da, včasih zatajimo, spregledamo, pozabimo in to nas dela človeške. Pomembno je, da se iz svojih napak nekaj naučimo. Da odpuščamo – sebi in drugim – ter da ne dovolimo, da nas ti spodrsljaji definirajo. Vedno rečem, da smo kompleksna čustvena bitja 😊.

Občutek imam, da je prav, da sem do tebe iskren. Ko bo prišlo do situacije, ko bom preobremenjen in ne bom zmogel dostaviti obljubljenega, ti bom to naravnost povedal. Ne bom se skrival za izgovori ali pretvarjal, da je vse v najlepšem redu. Takih supermanov imaš že preveč v življenju.

V tem hitrem ritmu življenja je enostavno postati del sveta, kjer prevladujejo maske in pretvarjanje. Ampak jaz sem se odločil, da bom samo človek. Da bom ohranil svoje vrednote, da bom do oseb, ki mi nekaj pomenijo, avtentičen. Ker na koncu dneva, to je tisto, kar nas dela človeške, to je tisto, kar gradi prave odnose.

Današnjega newsletter-ja mogoče ne bi bilo, pa res nisem imel srca, da bi te pustil na cedilu. Ko pišem te zadnje besede, se iskreno boljše počutim, ker se nisem umaknil pod okriljem izgovorov. Vsebino, ki jo pišem tebi, je najbolj koristna meni, mi služi, kot opomnik, kdo sem in kam želim iti.

Naj bo ta vsebina opomnik tudi zate, da je v življenju vedno prostor za rast, učenje in izboljšave. In da, ko pademo, se vedno lahko poberemo, očistimo prah in nadaljujemo pot z dvignjeno glavo.

Uživaj na polno, Boško

Ne umikaj se pod okrilje izgovorov