Danes se obračam nate z razmišljanjem, ki mi ne daje miru − kolikokrat se znajdemo v situacijah, ki nas presenetijo in ujamejo nepripravljene? Kolikokrat smo drugim svetovali, kako naj se spopadejo s takimi izzivi, ko pa pride trenutek resnice za nas, ugotovimo, da je med teorijo in prakso prepad?

V poslovnem svetu, podobno kot v osebnem življenju, so ti trenutki neizogibni. Najlažje je biti pameten za druge, general po vojni, a ko se nepričakovane situacije zgodijo nam, se šele pokaže naš pravi značaj. Takrat se vidi, kakšna je naša človeška širina. Takrat pridejo na preizkušnjo naše vrednote, naša mreža, ljudje, ki smo jih izbrali za svoje sopotnike. In ne glede na to, kako trdna oseba si videti, take situacije zarežejo globoko, preprosto pečejo, bolijo in zvijajo.

V prodaji ta občutek dobro poznamo. Ko stranka, za katero smo mislili, da je naša, zavrne ponudbo. Ali še huje, ko se zdi, da je bil naš trud samo sredstvo za njihov lastni cilj, brez namena pravega sodelovanja. Saj veš, ko potrebuje ključne informacije, tretjo ponudbo. V takih trenutkih ni enostavno ostati neprizadet. A kljub temu je naša naloga, da ostanemo profesionalni, razumemo situacijo in nadaljujemo z gradnjo lastne poti.

A kako to storiti? Kako najti moč, ko smo soočeni z razočaranji? Seveda, ni enostavno. A eno je jasno – ne želimo graditi prihodnosti z ljudmi, ki nas ne cenijo, ki se igrajo z nami. Manipulatorjev je preveč in pridejo sami od sebe, ne da bi jih namerno iskali. Še težje pa je sprejeti, da bomo morda morali nadaljevati sami.

V zadnjih letih sem na lastni koži izkusil, kaj pomeni, ko ti nekdo, ki si mu zaupal, obrne hrbet. Nisem popoln, priznam, da nisem vedno odreagiral, kot bi bilo najbolje. A kljub vsemu imam mirno vest, saj vem, da moji nameni nikoli niso bili škodljivi.

Bolečina izdaje je globoka, a sem se naučil, da je edini način naprej, da sprejmem realnost in se osredotočim nase. Zame je pomembno, da v srcu ne gojim grenkobe, ne do strank, ki so me zavrnile, ne do “prijateljev”, ki so me izdali. Na koncu je to breme, ki bi ga nosil sam.

Čeprav včasih rečemo, da je bolje biti sam, je to težka pot. Potrebna je velika notranja moč, da sprejmemo samoto kot ceno za ohranjanje svojih vrednot in integritete.
Spomnim se trenutkov, ko so me razočaranja tako stisnila, da sem komaj dihal. Toda vsakič, ko sem se pobral, sem se počutil močnejšega. Ugotovil sem, da nič ne pride zlahka in da je vsaka bolečina priložnost za rast. Ni tečaja, knjige, ki te lahko nauči tako, kot te lahko življenje samo nauči.

Svoje izkušnje delim zato, ker verjamem, da v deljenju leži moč. Da, ko se odpremo in pokažemo svoje rane, damo priložnost sebi in drugim, da rastemo skupaj.

Vse, kar se zgodi, nosi v sebi skrito lekcijo. Morda danes ne razumem njenega pomena, a verjamem, da bo s časom vse dobilo svoj smisel.

S tem pisanjem ne iščem odgovorov ali rešitev. Iščem odmev v tebi, v tvojih izkušnjah. Ker verjamem, da skupaj lahko najdemo moč za korak naprej, tudi ko pot ni jasno zarisana.