Včasih, ko sem na dopustu in uživam v brezskrbnih trenutkih, mi na misel pricurlja tista malo grenka resnica: kmalu bo konec in spet bo treba nazaj v delovni ritem. Znano, kajne? A se tudi tebi kdaj prikrade ta občutek? Prav zdaj, ko to pišem, imam takšne mešane občutke. Super je biti na off, a iskreno, ne vem če sem sploh kdaj resnično na off.

Zadnjič mi je Matija, ki ima prav tako kot jaz pestre delovnike, povedal, da mu je uspelo najti nekaj trenutkov pravega odklopa. To me je spodbudilo, da tudi sam iščem načine, kako se res izklopiti.

Po odličnem času v Milanu z Vidom in Zalo, kjer sem se počutil sproščeno in sem res užival, se vračam v delovno realnost. Vid in Zala sta res super družba. Ker sta že dovolj velika, sta samostojna, a še vedno dovolj mlada, da sta igriva in zabavna. Vseeno sem moral vsak dan nekaj časa posvetiti delu, saj je bilo toliko stvari, ki sem jih moral opraviti.

Samo ta teden, na primer, sem že imel triurno prodajno delavnico na Marlesu, danes imam tri sestanke in kup operativnih nalog od mreženja do priprav na Super Znamke in Superbrands. Do konca tedna me čaka še ena večja delavnica in trije dogodki, na katerih moram nastopiti. Poleg tega sta ta teden z mano Vid in Zala, kar pomeni dodatno kuhanje, pospravljanje in podpora njunim aktivnostim.

Ko tole pišem, se mi na obraz prikrade nasmeh, saj se zavedam, koliko stvari mi pravzaprav dogaja in kako sem hvaležen za to dinamiko. Seveda, strah me je, da pretiravam, da se ne znam ustaviti. Včasih dvomim, ali mi bo res uspelo vse postoriti. A to so čisto človeški občutki.

Pred leti, ko sem bil pri Kompasu, sem bil že v nedeljo zvečer slabe volje, ker sem vedel, da me v ponedeljek čaka služba. Zdaj, že skoraj desetletje, tega občutka nimam več. Življenjski stil mi omogoča, da delam, raziskujem, uživam in počivam, kjerkoli že sem. Vedno sem tudi tisti previdni Boško, ki je v krču, ki ga je strah in ima dvome.

Kljub vsemu je ključno, da uživamo v trenutkih, da pozitivno izkoristimo situacije, v katerih smo. Zavedam se, kaj na dolgi rok potrebujem. Vem, da moram najti trenutke, ko bom popolnoma nehal razmišljati o projektih, dal telefon na stran in bil v redu s tem, da sem nekaj časa nedosegljiv.

Ne glede na to, kje smo ali s kom smo, imamo vsi na voljo neprecenljivih 24 ur na dan, ki jih ne moremo vrniti. Ko minuta mine, je ni več. Vprašanje je, kako to minuto izkoristimo in kaj naredimo z naslednjo, ki prihaja.
Zaključujem z mislijo: Vsak dan je priložnost, da nekaj naredimo zanj. Kako boš izkoristil svoj dan danes?

Lep pozdrav,
Boško

P.S.
Kot pišem v knjigi Mreženje, najboljše ideje pogosto pridejo, ko se popolnoma odklopimo. To je sporočilo, ki ga želim deliti s teboj v upanju, da najdeš svoj odklop.